fatali@fatal.com.cn    +8617728302086
Cont

+8617728302086

Apr 29, 2023

Izumitelj rentgenskega aparata

Leta 1895 je odkritje rentgenskih žarkov nemškega fizika Wilma Konrada Roentgena povzročilo nastanek novih diagnostičnih orodij, ki jih uporabljajo zdravniki. Nekaj ​​mesecev po tem, ko je odkril rentgenske žarke, je Russell Reynolds naredil ta rentgenski aparat. To je eden najstarejših rentgenskih aparatov na svetu, ki ljudem omogoča ogled notranjosti človeškega telesa brez rezov.
Zgodovina razvoja
Od leta 1895 je tehnologija diagnostike in zdravljenja z rentgenskimi žarki hitro napredovala, kar lahko razdelimo na naslednje stopnje:
(1) stopnja ionske rentgenske cevi (1895-1912)
To je zgodnja faza rentgenske opreme. Takrat je bila zgradba rentgenskega aparata zelo preprosta. Ionska rentgenska cev s hladno katodo z nizko učinkovitostjo, ki vsebuje plin, je bila uporabljena za ustvarjanje visoke napetosti z uporabo zajetne indukcijske tuljave. Izpostavljeni visokonapetostni deli niso bili opremljeni z natančnimi krmilnimi napravami. Rentgenska naprava ima majhno zmogljivost, nizko učinkovitost, šibko penetracijo, nizko jasnost slike in pomanjkanje zaščite. Po zapisih je bilo za rentgensko slikanje medenice potreben čas osvetlitve 40-60 minut. Vendar pa je po tem, ko je bila fotografija posneta, rentgen opekel kožo osebe.
(2) Stopnica elektronske rentgenske cevi (1913-1928)
Z razvojem elektromagnetizma, tehnologije visokega vakuuma in drugih disciplin je leta 1910 ameriški fizik WD Coolidge objavil poročilo o uspešni izdelavi rentgenskih cevi z volframovo nitko. Od njegove praktične uporabe leta 1913 je njegova največja značilnost ta, da se volframova nitka segreje do žarečega stanja, da se zagotovijo elektroni, potrebni za tok cevi. Zato lahko nastavitev temperature segrevanja žarilne nitke nadzira tok cevi, tako da je mogoče napetost in tok cevi neodvisno prilagoditi, kar je točno tisto, kar je potrebno za izboljšanje kakovosti slike.
Iznajdba filtrirnih mrež leta 1913 je delno odpravila razpršene žarke in izboljšala kakovost slik. Leta 1914 je bil izdelan fluorescenčni zaslon iz kadmijevega volframata, s katerim se je začela uporaba rentgenske fluoroskopije. Leta 1923 je izumil rentgensko cev z dvojnim fokusom, ki je rešila potrebo po radiografiji. Moč rentgenske cevi lahko doseže nekaj tisoč vatov, stranska dolžina pravokotnega žarišča pa le nekaj milimetrov, kar močno izboljša kakovost rentgenskih slik. Hkrati je postopna uporaba kontrastnih sredstev nenehno širila diagnostični obseg rentgenskega slikanja. To ni več preprosto orodje za preprosto zajemanje slik kosti, ampak je postalo pomembna medicinska diagnostična naprava, ki lahko pregleda tudi prebavila, bronhije, krvne žile, prekate, ledvice, mehur in druge naravne kontraste (majhna absorpcija rentgenskih žarkov). razlike) v človeških tkivih in organih. Hkrati so se pri zdravljenju začeli uporabljati tudi rentgenski žarki.

Pošlji povpraševanje

Kategorijo izdelkov